Deviated Instinct: Dance of the Plague Bearer + Vidro: Upp till dans

Recenzija izdelka
1. 4. 2024 - 19.00

V Tolpi bumov predstavljamo glasbo kultne britanske zasedbe Deviated Instinct, EP Dance of the Plague Bearer, ki je izšel pri založbi Terminal Filth, in glasbo švedsko-brazilskega benda Vidro, EP Upp till dans, izdan pri založbah Caco de Vidro in Push My Buttons. Oba kratkometražca sta izšla 2. februarja letos.

 

Deviated Instinct: Dance of the Plague Bearer (Terminal Filth, 2024)

Verjetnost, da navdušenci težkokitarskih žanrov še niso slišali za Deviated Instinct, je zelo majhna. Gre za kultno britansko zasedbo, ki obstaja od leta 1984 in je močno vplivala na razvoj crust punka in death metala. V prvem obdobju delovanja so glasbeniki igrali do leta 1991, se nato razšli in se v skoraj isti zasedbi ponovno združili leta 2007, od takrat pa so še vedno aktivni. Bas kitarist Snappa, kitarist ter vokalist Mid in vokalist Leggo so pod imenom Deviated Instinct igrali že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, preden se je skupina razšla, v tej postavi pa isti člani vztrajajo še danes. Bobnar Tony, sicer izvirni član do leta 1986, se je soglasbenikom znova pridružil leta 2008. Zasedba je glasbo v preteklosti največkrat izdala pri založbi Peaceville, zadnji izdelek pa je izšel pri bendovi založbi, Terminal Filth.

Deviated Instinct so zvok zapečatili na samem začetku. Hardcore punk so naredili temačnejši, bolj metalski, toda ne dovolj, da bi jih lahko uvrstili v metalske podžanre. Za bendovo muziko so značilni počasnejši ritem in razgibani rifi, drugačni od treh akordov, ki smo jih vajeni v hardcore punku. Slišimo kruleče vokale in besedila, ki ne le kritizirajo politiko, temveč človeku nastavljajo tudi ogledalo o tem, kako globoko je zabredla civilizacija z mačehovskim odnosom do sveta. Z britanskimi zasedbami Axegrinder, Hellbastard, Amebix in Antisect veljajo za pionirje crust punka. Močan vpliv benda Deviated Instinct na punk sceno danes zasledimo v zasedbah, ki so si nadele imena tudi po naslovih njihovih komadov, denimo Cancer Spreading ali Open Wound.

V dolgih letih svojega obstoja so Deviated Instinct nadgradili crust zvok in si prislužili žanrsko oznako stenchcore benda. Stench bi lahko nepoznavalcem žanra opisali kot zelo metaliziran punk, gre namreč za še težjo obliko crusta z vplivi thrash in death metala. Tako zveni tudi nova plata Dance of the Plague Bearer, na kateri najdemo komade, ki so bili posneti leta 2017, toda pred tem še niso bili izdani. Počasni ritmi na bobnih, distorzirana kitara in bas že v uvodu prvega komada poslušalcu razodenejo, za kakšen izdelek gre. Vokal je kruleč, značilen za crust, slišimo pa tudi značilen stenchcore, ki poslušalca opominja na uničenje sveta. Deviated Instinct apokalipso opevajo, zato je navdušenje nad koncem sveta, ki ga je človek z industrializacijo in politiko uničil, katarzično doživetje ob poslušanju. Crust as fuck! 

 

Vidro: Upp till dans (Caco de Vidro, Push My Buttons, 2024)

V drugem delu Tolpe bumov predstaavljamo EP Upp till dans švedsko-brazilske zasedbe Vidro. Album je izšel v samozaložbi Caco de Vidro in pri založbi Push My Buttons februarja letos, kmalu pa bo izšel še pri Beach Impediment Records. Vidro so kitarist Lucas Lima, basistka Melody Almroth, bobnar Staffan Fagerberg in vokalistka Vendela Engström, muziko pa skupaj igrajo od leta 2017. Morda katerega od članov prepoznate, gre namreč za glasbenike, ki bogatijo švedsko punk podtalje – igrajo v bendih Prisão, Bad Nerve, Trots, Hux Flux, Toxo in Queer'd Science.

EP Upp till dans je šesti izdelek zasedbe Vidro. Ohranili so zvok in stil s prvega izdanega dema iz leta 2017, čeprav se je zvočna slika občutno izboljšala že na debitantskem albumu Allt Brinner iz leta 2019. Ne zgolj zaradi boljše kvalitete studijskega posnetka, temveč zaradi nadgradnje zvoka s kitarskimi efekti in veliko bolj jeznim vokalom z reverbom. Inštrumenti zvenijo razločno, zgodi se veliko ritmičnih menjav, rifi so razgibani. Čeprav se ponavljajo, se jih zaradi nenehnih sprememb tempa poslušalec težko naveliča. Kaotičnost poudari še Vendelino kričanje, ki nadgradi izpiljeno igranje in mu doda tisti pravi hardcore crust žmoht.

EP Upp till dans je kratek, toda udaren. Mešanica starošolskega hardcore punka in crusta nam v dobrih sedmih minutah prisoli jezno zaušnico. Menjavanje med počasnim in hitrim ritmom poslušalca drži na robu stola, bobnar igra z različnimi hitrostmi in spretno drži suspenz, vse od d-beata do tupatupa udrihanja. Kitara je distorzirana, velikokrat drgne po zaprtih strunah in se sliši kot čista uživancija. Kitarska in basovska linija si sledita, pri tem pa je bas tako distorziran, da se oseba ob poslušanju vpraša, ali ga sploh zares sliši, želeli bi si ga namreč malo bolje razločiti. 

Kričeč in srdit vokal povzdigne inštrumentacijo, osmisli menjave počasnih in hitrih ritmov – jeza se nabira, nato pa eksplodira. Ne glede na jezo album zveni pozitivno. Vidro z EP-jem Upp til dans spominjajo na švedska benda Beyond Pink in Axe Rash oziroma zvenijo kot bend, ki bi ga lahko izdala založba La Vida Es Un Mus. Šolski primer hardcore crusta z reverberiranim ženskim vokalom. Čista petarda, za pogo v sobi.

 

Oddajo je pripravila vajenka Nika.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.